Očitno se na globalni ravni zaostruje spopad za demokracijo. Po zahtevah po demokraciji v arabskem svetu, demontracijah v Evropi, se zdaj zaostruje spopad v Grčiji in rojeva civilna družba v Turčiji. Ukinititev grške javne radiotelevizije in komentarji, ki so sledili, so nazorna demonstracija, za kaj gre v Evropi in svetu. Tiskovni predstavnik vlade ni skrival maščevalnosti in triumfalizma, ko je pojasnjeval vzrok za ukinitev. Bolj nazoren ne bi mogel biti: javna radiotelevizija je bila ukinjena, ker se je “pritoževala”, ker je opozarjala na napake in problme, skratka, ker je bila kritična. Tudi Olli Rehn je bil jasen: Evropska komisija ni zahtevala ukinitve javne rtv v Grčiji. Ne vtika se v grško vodenje javnega sektorja in v to, kako bo država zmanjšala število javno zaposlenih za 4.000 (!). Rehn ob tem ni izrazil nobenih pomislekov do ukrepa grške vlade. Nasprotno: “Sklep grških oblasti je treba razumeti v kontekstu pomembnega napora oblasti, da bi modernizirali grško ekonomijo.” Torej je razpustitev javnega radiontelevizijskega servisa modernizacija ekonomije! Tako je pokazal komu ali čemu služi. Turški protestniki so v državi z gospodarsko rastjo želeli zavarovati kakovost življenja (park), pred komercializacijo (nakupovalni center) in s tem izzvali srd avtokratskega predsednika vlade, ki je z nesorazmerno uporabo sile jasno pokazal komu služi. K tem manifestacijam naraščanja državljanske zavesti na eni in živčnosti političnih lakajev kapitalskih intresov na drugih je potrebno dodati še ameriške žvižgače. Manning sicer drago plačuje dejanje, ki mu ga je narekovala vest, vendar njegovo razkritje za ZDA kompromitirajočih podtakov Wikileaksu morda pomeni zgodovinsko prelomnico. Manningu se je namreč pridružil Snowden, poučen z izkušnjo Assangea in Manninga. Snowden bo zato trši oreh za ZDA. Gotovo bodo sledili še drugi, še trši. Odgovorni ameriški uniformiranec razlaga, da so s programom Sigma preprečili vsaj devet terorističnih akcij. Gre za taktiko, ki so jo uporabljali vsi totalirani režimi, fašistični in komunistični ko so posegeli v človeške svoboščine. Morali so, zato da bi preprečili sovražnika. Žvižgači vseh dežel, združite se! Svet je naša last!
Monthly Archives: June 2013
In ljudstvo molči
Že pred časom so nekatere ugledne civilne asociacije od predsednice vlade, od predsednika državnega zbora in vladajoče koalicije zahtevale jasno javno opredelitev do sistemske korupcije in do skorumpiranih klientelističnih mrež, ki obvladujejo posamezne institucije in vitalne panoge slovenskega gospodarstva.
Pri tem seveda ni šlo za neko trmasto uporništvo teh civilnih asociacij, ampak za zahtevo, ki je v resnici še zmeraj temeljni pogoj za kredibilnost vseh treh vej slovenske oblasti.
A odgovor na to zahtevo je bil molk. Zgovoren molk, ki še traja. Prav ta molk pa se ob oblastnih “priporočilih za reformni program in program stabilnosti” evropske komisije, ki jih slovenska politika sprejema s sklonjeno glavo in ponižno hvaležnim nasmeškom, razgalja kot poniglava izdaja slovenske politične morale, etike in pokončnosti.
Za nameček ta ista slovenska politika od državljank in državljanov pričakuje slepo zaupanje, torej slepoto, odrekanje, neumnost – in pridne roke. Saj je vendar “na pogorišču”, kot slišimo, “treba zavihati rokave” – predvsem pa ne videti tistih, ki so požar zanetili, ki so ob njem dolga leta objestno pijani od oblasti veseljačili in ki zdaj na ukradenem ter prigoljufanem premoženju lepo mastni in zavaljeni sedijo ali se valjajo v bližnji senci in čakajo, kdaj bo torej iz tega pogorišča ter ponižnosti, znoja in pridnih rok slovenskih državljank in državljanov zopet zraslo kaj vrednega. Ob tem pa se seveda lepo mirni zanašajo na ustavo, še posebej na njen 155. člen, in na vse pristojne institucije, ki so dolžne varovati takšno ustavno ureditev in iz nje izhajajoče zakonitosti.
Ljudstvo bo torej moralo garati za znižanje čezmernega primanjkljaja, za sanacijo izropanih bank, se v skladu s tem odreči človeka vrednim standardom v zdravstvu, šolstvu, kulturi, privoliti v dodatno zniževanje socialnih transferov, pokojnin, v zaostrovanje pogojev za upokojitev ter v brezposelnost, brezperspektivnost in revščino. Hkrati pa “priporočila” visokih varuhov tržnega gospodarstva v EU-ju zahtevajo “trende, ki bodo pri plačah podpirali konkurenčnost …”. To pa med drugim tudi pomeni, da se bo delovna sila morala poceniti in da bodo najprej brezposelni, kmalu nato pa še vsi ostali prisiljeni privoliti v ponujena plačila, ki bodo delodajalcem omogočala konkurenčno perspektivo in ki bodo primerljiva s plačili v zdaj Sloveniji konkurenčnih državah, kot so Madžarska, Češka, Slovaška, baltske države ter Hrvaška, Romunija in Bolgarija. Te države in njihovi standardi so po sprejetju teh “priporočil” pač nič več in nič manj kot vzorec in vzor sedanje slovenske razvojne perspektive. Prav v to konkurenčnost nas namreč umeščajo najnovejša reformna in stabilizacijska priporočila evropske komisije. In v to konkurenčno raven, za katero sta v Sloveniji v največji meri kriva prav korupcija in klientelizem, je s hvaležnim nasmeškom privolila vlada Alenke Bratušek.
Zavihani rokavi, znoj, slepota in pridne roke so torej tisto, kar v luči “priporočil” evropske komisije in poniglave poslušnosti sedanje vlade zares šteje. Za nameček pa nad slovenskim ljudstvom še zmeraj grozeče visi privzdignjena grožnja s sankcijami in nadaljnjega, stopnjevanega poniževanja.
O resnici, tatovih, goljufih in skorumpiranih klientelističnih mrežah ter ukradenih milijardah slovenskega premoženja ta vlada torej vztrajno molči. In se seveda z vsemi, ki sedijo ali se valjajo na pokradenih in prigoljufanih slovenskih milijardah, zanaša na veljavnost 155. člena ustave, ki govori o tem, da za nazaj niti v primeru, ko to zahteva javna korist, noben zakon ali predpis ne more posegati v pridobljene pravice.
Vlada Alenke Bratušek torej noče slišati, da zdaj bolj kot kdaj koli prej z ljudstvom vred že kar mrakobno molči poglavitno, vitalno vprašanje slovenske perspektive – torej vprašanje, ali je naropano, nakraden in prigoljufano premoženje tudi zares pridobljena in neodtujljiva pravica. Predvsem ta odgovor je namreč Alenka Bratušek in njena vlada ob vsem, čemur se zdaj spričo groženj in “priporočil” evropske komisije hvaležno smehlja, še zmeraj dolžna slovenski javnosti.
A tudi njen molk je seveda odgovor. V tem primeru celo že kar zelo zgovoren odgovor.
Reševanje vodje
Kako opisati to histerično samoproslavljanje? Te poskuse, da bi ponovno vzbudili občudovanje in pomilovanje četverice. Četverica je tu zgolj sredstvo. Namen je en sam: zaščititi vodjo v stiski. Zaščititi ga pred zasluženo kaznijo. Edini način je napihniti njegov pomen do nedotakljivosti. In diskreditirati tožilstvo in sodišče z očitkom politizacije. Zato celotedenska orkestrirana kampanja proti sodstvu in tožilstvu. Rupel piše pismo Pahorju in mu da vedeti, da je za njegov prijeten stolček dolžan protiuslugo in da ni samoumeven, če se jim zdaj stvari izmuznejo iz rok. Rosvita namesti Masleši hudo kršenje poklicne etike. Po drugi strani, da napihenjo pomen obtoženca, ustanovijo odbor. Organizirajo odkritje obeležja. Omerza izda knjigo. Najdejo in napadejo najbolj notranjega zovražnika, Mladininega Botterija. Več muh na en mah. Kompromitira se Mladina. Botteri Juda Iškarijot. Janez postane odrešenik, mučenik. Rosvitin dokumentacija je sumljiva. Kdo je brskal po arhivih z namenom najti kaj uporabnega za Maslešo? Ali gre za Rosvitino delo? Ali je dobil nalogo kdo v redakciji? Kdo se je tega spomnil? Kdo je dal navodilo ali naročilo za brskanje po uporabnih podatkih? Ali vsi vojaki tega stroja vedo sami, kaj so njihove naloge, ko gre zares? Kako deluje ta stroj, stranka, Zbor za Republiko, zdaj Odbor, sam vodja, ožje vodstvo? Omerza jim ne gre čisto na roko. Čedalje manj. Zgodovinarski instinkt vse bolj prevladuje nad ideološko potrebo. Demantira vodjo o Botteriju in ne pokrije popolnoma teorije zarote o aretaciji četverice. Ta proces delovanja, ta mehanika vladanja me zanima, ker je sorazmerno uspešna in ker tu in tam zaznavam čudne drobce . Še vedno direktor Vibe, Prodnik in njegov nekdanji pomočnik Malčič, dvojica ki je pod Simonitijem v immenu vodje imela nalogo obvladovati AV medije in film, sta oba obsedeno snemala, ne samo sestanke, ne samo z mmagnetofoni, Prodnik tudi s kamerami. Jaz sem to razumel, kot zastarševanje sogovornikov. Ker šušljajo o Prodniku, da ima polno omaro dokumentov, prave zajetne dosjeje o vseh, ki se ukvarjajo s filmom in mediji. Kaj je že, sekretar stranke, Pavlin, ki hodi okoli na demontraciji pred vlado 23. in snema redke udeležence s fotoaparatom. Verjetno računa, da ga kdo pozna. Politikis, ki je odlično posnel vso demonstracijo KOKSa 7. februarja 2012 in s tem obogatil naš zgodvinski arhiv. (Jaz sem bil vsele nacionalkinega zanimanja za dogodek, ker fantov nisem poznal.) Pravi namen je bil seveda izpolnjen s slovitim “Smrad!”, ki naj bi diskreditiral nasilne, nekulturne kulturnike, agresivne parazite. (Nekdanji minister posnetek še vedno uporablja, ko hoče ponazoriti, kakšnemu nasilju je bil, nedolžen, saj še ni nič storil, izpostavljen.) Končno sodi sem tudi modri, policijski kombi, z zagrnjenimi zavesami, z vrtljivo kamero na strehi, ki ga vestno postavijo na vidno mesto pri vsaki demonstraciji. Tudi droban incident po slovitem Janševem pismu sodi sem. V torek jutraj, potem ko sem bil prejšnji večer pri Bobovniku, pride sporočilce s Siol.neta z dvema vprašanjema: 1. Kako se odzivate na kazensko prijavo? 2. Ali je policija že začela z delom? Odgovoril sem, da se ne odzivam, ker za prijavo ne vem, se je pa veselim… Naslednje sporočilo me je prosilo za telefonsko številko, ker da bi rad postavil še eno vprašanje. Takoj pokliče in vpraša: Ali ste delali za Službo državne vranosti. Ne, zakaj vprašujete? Ker je vaše ime v arhivih. Hvala bogu, res upam, da so zabeležili kaj, saj so me neprestano nadlegovali. Potem me vpraša nekaj, kar pojasni nesporazum: Ali res ne poznate Grubarja? Komajda. Ali res ni podal kazenske prijave? Oja, je … Tu se mi posveti za kaj gre in mu to tudi povem: Aha, vam so dali nalogo izbrskati nekaj, kar bi me kompromitiralo. In ste našli to več kot leto dni staro zavrženo Grubarjevo prijavo. Grubar naj bi v imenu SAZASA napadel AIPO, agencijo za katere ustanovitev sem dal pobudo, zato da bi filmarji dobili svoje kolektivne avtorske pravice. Vlagali so prijave vsevprek. Sem rekel mlademu, negotovemu glasu na oni strani: Povejte tistim, ki vam dajejo take naloge, da se jim to ne splača. Na koncu to bolj škodi njim kot meni. Jaz namreč nimam kaj skrivati. Fant je potem objavil zelo korekten članek o stari Grubarjevi zavrženi in nesmiselni kazenski prijavi. S faksimili utemeljitve završbe. Objava je tako obvisela brez vsakega smisla. Ampak, kdo daje navodila? Kako potekajo komunikacije znotraj imperija? Je to vodja sam? Ali imajo oddelek za specialno vojno? Ali to delajo udi gibanja samovoljno? Prav pri tem Siolovem novinarju sem močno posumil, da je dobil zelo natančno navodilo.
Igor Koršič
… z opozorilom, da je vaša – upravičeno srečna – zvezda v nevarnosti …
Namen tega baročno razkošnega pisanja se skriva v delu nekega stvaka na tretji strani. Uganite za kateri stavek gre!
1
VELIKA PRIČAKOVANJA, LJUBEZNI TRUD ZAMAN1
(Pismo Dimitrija Rupla gospodu Borutu Pahorju, predsedniku republike)
Gospod predsednik,
30. maj 2013
to pismo bi lahko začel podobno kot nekoč Émile Zola: s hvaležnostjo za zanimiva srečanja v preteklosti, z opozorilom, da je vaša – upravičeno srečna – zvezda v nevarnosti in da vas utegne – če ne boste ukrepali – prizadeti sramota.
Lahko bi pismo – glede na to, da se dotika političnih predsodkov in sodnih napak – naslovil kot Émile Zola z obtožujem in celo z obsojam, vendar sta ti dve besedi pri današnji krizi pravosodja, ki poglablja splošno slovensko krizo, najhujšo po krizi Jugoslavije, izgubili pravi pomen. V javnosti se – recimo zaradi afer »balkanski bojevnik« in »Hilda Tovšak«, zaradi nekaznovane bančne lahkomiselnosti in davčne popustljivosti, zaradi prostodušne kraje, pranja in skrivanja velikih vsot denarja – ustvarja vtis o neznosnem naraščanju nezakonitosti na eni in o neučinkovitosti pravosodja na drugi strani. Nastaja vtis, da so tožniki in sodniki počasni, malomarni in pristranski, po možnosti tudi povezani. Obtoževanja, predvsem zunajsodnega, je vse več, vendar naj bi obsojali reveže, pravim hudodelcem, ki imajo veliko denarja in prijatelje na vplivnih položajih, pa se redkokdaj kaj zgodi. Politično uporabne obtožnice se pojavljajo na prvih straneh časopisov, oprostilne sodbe pa se skrivajo v drobnem tisku. In končno: privrženci bivše partijske diktature naj bi poleg nekdanje družbene lastnine prevzeli tudi najvišje položaje v slovenskem pravosodju, iz katerih osuplemu občinstvu samozavestno in brez sramu razlagajo, da so – podobno kot v starih časih – neodvisni in nedotakljivi.
1 Pri iskanju primernih besed in primernega naslova tukajšnjega pisanja sta mi prišli na misel dve veliki angleški literarni umetnini. Njuna naslova – pravzaprav tudi vsebini – dobro predstavljata zadevo, za katero gre. Dickensov roman Velika pričakovanja (Great Expectations) je tako rekoč nadaljevanje Shakespearove komedije Ljubezni trud zaman (Love’s Labour’s Lost). Shakespearovi junaki: navarski kralj, trije plemiči, francoska kraljična, njene tri spremljevalke – in seveda gledalci – so na koncu, po sporu med razumom in nagonom, po izkušnji, ki ji pravimo zarečeni kruh, prepuščeni velikemu in napetemu pričakovanju. Na koncu morajo junaki s potrpežljivim enoletnim čakanjem dokazati, da so njihova ljubezenska čustva trdnejša, kot so bili njihovi prvotni dobri (intelektualni) nameni. Na neki način o izjalovljenih načrtih, pravzaprav o zavajanju, govorijo tudi Velika pričakovanja. V resnici je vse drugače, kot se zdi, ali se razvije v nasprotju s pričakovanji. Sirota in kovaški vajenec Pip obogati in postane gentleman. Čeprav gospodična Havisham v resnici manipulira s Pipom in Estelle, je videti kot dobrotnica, medtem ko je plemeniti mož Magwitch v očeh oblasti in večinske družbe problematična oseba, ki jo je treba izobčiti. Kot se za evropski roman tudi spodobi: pravi junak na koncu propade, kar ni nič drugega kot kritika meščanske ureditve, ki zatira avtentične vrednote itn.
2
Vendar smo izjave ali pisma, kot ga je Émile Zola pisal francoskemu predsedniku 13. januarja 1898, pisali že v času vojaškega procesa proti četverici JBTZ leta 1988 in leta 1989. Po »zaslugi« tistega procesa je prišlo do ustanovitve Bavčarjevega Odbora za zaščito človekovih pravic, ki je bil nekaj podobnega kot francoska Ligue française pour la défense des droits de l’homme et du citoyen, ki je nastala v podporo Dreyfusu. Francoska liga (LDH) je bistveno spremenila obličje vojske, pravosodja in sploh oblasti v Evropi.
Ko bi obtoževal in obsojal, bi predvsem obtožil neobčutljivost in nedotakljivost naših sodniških in tožilskih veličin. V svojih nastopih so prostodušno razlagali, da niso odgovorni nikomur in da nad sabo nimajo nikogar razen ustave in zakonov, pri čemer se ni bati, da jih kot izkušeni pravniki ne bi znali prepričljivo razlagati v svojo korist.
Vendar me bolj kot obtožbe zanimata razlaga in ocena položaja, v katerem smo se znašli, saj brez ocene in razlage ne bomo našli rešitve. To pismo vsebuje pet predlogov rešitev.
*
Lansko leto sem, kot najbrž veste in kot je storila večina volivcev, volil zoper vašega predhodnika in tekmeca Danila Türka, ki je po mojem prepričanju – podobno kot vaši koalicijski partnerji, ko ste bili predsednik vlade – precej kriv za zgrešene ocene slovenskih razmer. Poleg tega, da je z državnim odlikovanjem rehabilitiral voditelja tajne komunistične policije (prav vesel sem bil, da mi tokrat ni bilo treba vračati svojega odlikovanja, saj sem ga bil vrnil že leta 1993), je z izjavo o »drugorazrednosti« Barbarinega rova oz. Hude jame zbudil v novo življenje širšo revolucionarno oz. zunajsodno miselnost, ki ne more biti nepovezana z nesrečami sodobnega slovenskega pravosodja.
Vašega predhodnika – tudi to najbrž veste – ne omenjam brez razloga. Rehabilitacijo voditelja tajne policije sem doživel kot osebno žalitev, saj me je ta policija nadzirala, poslušala moje telefonske pogovore in brala moja pisma ravno v času, ko je bil Türkov nagrajenec njen voditelj. Sicer mi je Türk s podobno držo brezprizivnosti, ki je značilna za zgoraj opisano »neodvisno vejo oblasti«, preprečil s strani slovenske vlade in avstrijskega predsednika potrjeno veleposlaniško službo na Dunaju. Šlo je za ukrep, ki si zasluži primerjavo z ukrepi samodržcev nekdanje komunistične Vzhodne Evrope.
To je bila – glede na to, da sem bil vsaj deset let zunanji minister, vmes pa še veleposlanik v Washingtonu – zanikrna politična spletka, ki jo morate, spoštovani predsednik, obsoditi in preprečiti kakršnokoli ponovitev. (Predlog št. 1)
*
Mimogrede: brezprizivnosti in nedotakljivosti si ni pridobila le Türkova, ampak tudi politika Komisije za preprečevanje korupcije, katere somišljeniška predhodnica pod vodstvom Boštjana Penka je leta 2003 – v strahu, da bi se slovenska diplomacija izognila nadzorstvu »stricev” in “nečakov” iz ozadja – preprečila nastanek slovenske diplomatske akademije. Ko bi jo imeli, nemara ne bi prišlo do nenavadne izbire veleposlanika v Nemčiji.
Toda, čeprav gre za človekove pravice, ki so vedno individualne, navsezadnje ne gre zame, ampak za nevarno in škandalozno grožnjo t.i. pravni državi, ki peša v premem sorazmerju s
3
pogostnostjo sklicevanja nanjo. Nesmiselno bi bilo zanikati obstoj pravne države ali ji celo nasprotovati, čeprav tega, kar se danes dogaja v slovenskem pravosodju, ne moremo ravno šteti za njene pomembne dosežke. Žal tudi v vročičnem sklicevanju nanjo in v zaobljubah njenega spoštovanja ni nobene »dodane vrednosti«. Navsezadnje so bile s pravno državo podkovane tudi ekspertize pravnih teoretikov nacizma in komunizma.
Predlagam vam torej, da v skladu s tradicijo, ki jo je uvedel Janez Drnovšek in v skladu z vašimi lastnimi pobudami pripravite posvet o pravni državi, ki je v zgodovini doživljala zanimive transformacije in na katero so se nekoč sklicevali celo nacionalsocialistični pravniki, npr. Carl Schmitt. (Predlog št. 2)
*
Vse kaže, da smo pozabili: od začetka slovenske pomladi je minilo komaj nekaj več kot četrt stoletja, od ustanovitve novih strank in od Majniške deklaracije, ki je bila objavljena še pred padcem Berlinskega zidu, štiriindvajset; od prve demokratične vlade in od plebiscita triindvajset, od izjave o samostojnosti in od mednarodnega priznanja šele dvaindvajset let. Teh dogodkov in datumov ne navajam, da bi jih poveličeval, ampak zato, ker jih omalovažujejo in zaničujejo. Ne zdi se mi nenavadno le to, da se danes na račun slovenske osamosvojitve poveličujejo trikrat starejši in ne ravno slovenski dogodki, ampak tudi to, da to skoraj nikogar ne moti, čeprav bi glede na rezultate plebiscita leta 1990 pričakoval ravno nasprotno in čeprav so za starejše dogodke značilne velike pomanjkljivosti. Pri tem ne mislim Osvobodilne fronte, ampak Protiimperialistično fronto in Dolomitsko izjavo; ne mislim narodno-osvobodilnega boja, ampak komunistično revolucijo in barbarsko (zunajsodno) brezpravje povojnega časa.
Čeprav veliki dogodki, kot sta bili slovenska pomlad in osamosvojitev, ne potrebujejo poveličevanja, ker so bili pač veliki dogodki, je vendar nenavadno, da jih omalovažujemo, medtem ko – tako rekoč – poveličujemo revolucijo in diktaturo, ki ju ni razveljavil le konec hladne vojne, ampak sta doživeli tudi enodušno formalno obsodbo Sveta Evrope in Evropskega parlamenta. To ne pomeni, da bi bilo treba uvesti nekakšno nedotakljivost posameznikov, ki so se odlikovali v času osamosvajanja. Vendar je to, kar se dogaja strankam in zagovornikom slovenske pomladi, nerazumno, samouničevalno in sramotno početje. Mislim recimo na politični proces proti bivšemu predsedniku vlade Janši v zvezi z zadevo Patria, medtem ko so glasne napovedi, kako bodo s posebnimi raziskovalnimi metodami razkrili tajkune/oligarhe, ki so si naložili denar v davčnih oazah… pač samo glasne napovedi.
Predlagam vam, da vzamete v zaščito vrednote osamosvajanja in da se izrečete o politični uporabi pravosodja, predvsem pa o enakosti pred zakonom in o enakih merilih za vse! (Predlog št. 3)
*
Dvajseto stoletje je bilo stoletje svetovnih vojn in totalitarizmov, ki so se na nenavaden način dopolnjevali z razposajenostjo, proti koncu pa s svobodoljubjem. Razposajenost, ki se je v našem stoletju razvila v finančni polôm in v svetovno gospodarsko krizo, je (v šestdesetih letih) ponazarjalo geslo »Uživaj zdaj, plačaj pozneje!«. Svobodoljubje se je značilno uveljavilo s padcem Berlinskega zidu in z osamosvojitvijo Slovenije, ko so se izpolnila tudi velika slovenska pričakovanja. Na začetku tretjega tisočletja so Slovenijo imenovali vzorno
4
učenko, ki so ji med drugim zaupali predsedovanje Evropski uniji, ob koncu prvega desetletja pa so postajale šolske ocene vse slabše in slabše. Pojavila sta se dvom in spraševanje, ali ni bil ljubezni trud zaman.
Postavlja se zgodovinsko vprašanje, ali smo Slovenci po svetovnih vojnah zašli v slepo ulico, in ali je osamosvojitev pomenila rešilni izhod?? Kot je znano, slepa ulica ne vodi nikamor, izhod pa pomeni vrnitev na točko, kjer smo zašli.
V življenju (posameznika) in v zgodovini (naroda, države…) so boljši in slabši časi, obdobja izboljšanja in poslabšanja, pri čemer so ocene – o tem, kaj je boljše in kaj slabše – različne. Moderna kultura temelji na predpostavki, da so novejši dogodki boljši od starejših, marsikdo pa se – z Ovidijem na čelu (“zlata je doba napočila prva…”) – ozira v preteklost in sodi, da človeštvo ne napreduje, ampak nazaduje. Vsi si želijo izboljšanja in sreče, vendar ju »napredni« ljudje iščejo v prihodnosti in si prizadevajo, da bi se čim hitreje odmaknili od preteklosti, »konservativni« pa prisegajo na preskušene vzorce.
Vračanje, preteklost, napredek, pričakovanje, izboljšanje, prihodnost… nastopajo v mnogih povezavah in besednih igrah; z njimi se od nekdaj ukvarjajo pesniki in misleci. France Prešeren obžaluje, da ni več prihodnosti, kot je bila v preteklosti.
Sem dolgo upal in se bal, Slovo sem upu, strahu dal, Srce je prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi.
Če pomislimo na Sonete nesreče in na »srečno, drago vas domačo«, je naš pesnik glede sadov prihodnosti negotov; po drugi strani je – če pomislimo na Krst pri Savici in na Zdravljico – pravi zanesenjak. Na prihodnost sta stavila že Shakespeare in Dickens, ob njima pa tako rekoč vsi romani 19. stoletja, v katerih se junaki bojujejo s pregradami in mejami, ki ovirajo pot v prihodnost.
Slovensko dogajanje je bilo veliko upanje in pričakovanje. Ne glede na to, da se v njem, kot je med drugimi in med drugim opazil tudi Kardelj, kaže velik vpliv literarne zgodovine2, je podobno modernemu romanu. Slovenci so se bolj ali manj neuspešno spopadali z neprijazno usodo in le počasi napredovali od omejenosti, podrejenosti in vprašljivosti k samostojnosti in primernemu mednarodnemu položaju. Ta se je – edinkrat v nasprotju z “literarno” tradicijo – potrdil z vojaškimi in diplomatskimi dosežki leta 1991, predvsem pa z evroatlantskim povezovanjem.
Argument zgodovinskega napredka je bil sicer pogosto zlorabljen za zatiranje premišljenih posameznikov in tudi za prikrivanje zločinov. Kaj vse smo že žrtvovali na njegovem oltarju! Po eni strani je današnja zadržanost v zvezi z napredkom upravičena.
V ozadju romantične komedije je običajno realistična vojna. William Shakespeare naj bi bil svojega junaka v igri Ljubezni trud zaman posnel po francoskem kralju Henriku IV. (1553- 1610), ki se je takoj po poroki znašel sredi šentjernejskega pobijanja (1572), v katerem so
2 »Obstoji,« piše Kardelj, »skoraj bi rekel, neke vrste hipertrofija vpliva literarne zgodovine na splošno nacionalno zgodovinarstvo.« Glej Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1970, str. 24.
5
privrženci katoliške vere umorili na tisoče hugenotov. Kasnejša tridesetletna vojna (1618- 1648) je v nemških državah zmanjšala prebivalstvo za več kot četrtino, s pobijanjem pa ni skoparila niti francoska revolucija, v kateri naj bi bilo pobitih več deset tisoč ljudi. Prvo mesto na seznamu vojn, ki jih je wikipedia razporedila glede na število smrtnih žrtev, pripada drugi svetovni vojni (60 – 78 milijonov mrtvih).3 Med pripravljalna dejanja te vojne spada tudi t.i. noč dolgih nožev, ko so nacisti leta 1934 na Bavarskem pobili okrog tisoč svojih ljudi; k njenemu epilogu pa spadajo tudi slovenski t.i. zunajsodni poboji, v katerih naj bi umrlo med 20.000 in 30.000 Slovencev.4
V začetku so bila pričakovanja v zvezi s slovensko državo velika. Za njeno postavitev je bil potreben trud, skrb zanjo – imenovana domoljubje – je bila izredna. Vendar se danes zdi, nekateri pa to tudi javno in jezno izjavljajo, da je bila zaman. O tej nemajhni stvari je treba govoriti z izbranimi besedami.
V zadnjih letih, posebej pa v zadnjih mesecih se v javnosti pojavljajo simboli iz časov preddržavnega življenja in marsikdo to razume kot poziv k rehabilitaciji socializma in jugoslovanstva.
Če sprejmemo domnevo, da je bila “stara Jugoslavija” – kljub “diktaturi” leta 1929 – zmerno demokratična država, so Slovenci živeli v totalitarizmu okrog 50 let.
Predlagam vam torej, da – morda v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti – spodbudite nastanek enciklopedije slovenske osamosvojitve, široko in pluralistično zastavljen raziskovalni projekt o dosežkih slovenske civilne družbe, politike, vojakov in diplomatov v času slovenske pomladi med letoma 1987 in 1992. (Predlog št. 4)
*
Slovenci smo bili složni in učinkoviti pri plebiscitu leta 1990, v vojni za Slovenijo in v podpori slovenskim zunanjepolitičnim operacijam od mednarodnega priznanja do vključitve v evroatlantske povezave. Bolj ali manj množični protesti v Mariboru in v Ljubljani, katerih glavni namen je bil po vsem videzu rušenje slovenske vlade in mariborskega (v nobenem primeru pa ne ljubljanskega) župana in ki so razdrli celo pisateljsko organizacijo PEN, so vsebovali lepo število protievropskih in protikapitalističnih poudarkov. Neki vstajniški ideolog je celo predlagal, da bi enako kot nekoč iz Jugoslavije zdaj odšli iz Evropske unije. Takšna razdiralna miselnost je prispevala k padanju t.i. bonitetnih ocen in k naraščanju obresti za državne obveznice.
Družbeni napredek (če ga želimo in če se odločimo zanj) je mogoč le s spoštovanjem posameznikov in njihovih dosežkov, s t.i. meritokracijo, kar v bistvu pomeni kulturo in izobraženost, dovzetnost za nove ideje.
Eden od razlogov za razdiralno hipertrofijo je volilna zakonodaja, ki spodbuja politično nestabilnost. V aktualni krizi potrebuje Slovenija spodbude za vključevanje in sodelovanje. Treba bi bilo povabiti državljane, politične stranke, gibanja, druge civilno-družbene
3 List of wars by death toll
4 Glej npr. Peter Starič, Moje življenje v totalitarizmu, Ljubljana 2013, str. 194.
6
organizacije… k sodelovanju v korist države. Ljudje morajo dobiti občutek, da so dobrodošli
pri upravljanju z državo, predvsem pa pri upravljanju različnosti.
Slovenski ljudje dobre volje bi morali – tako kot v času osamosvajanja – strniti svoje vrste za bolj učinkovito premagovanje krize in tranzicijskih stranpoti, za povrnitev blaginje državljank in državljanov, za utrjevanje krhke demokracije, uresničevanje razvojnih perspektiv Slovenije ter za povrnitev njenega ugleda v Evropski uniji in svetu. Slovenski državniki in politiki se ne bi smeli izogibati kritikam v zvezi z morebitnimi napakami in neprimernim ravnanjem v lastnih vrstah. Spodbujati bi morali spoštovanje etičnih meril v skladu z merili etično najbolj občutljivih evropskih držav; predvsem pa bi morali biti kljub političnim razlikam sposobni artikulirati resnični nacionalni interes in doseči družbeno in politično soglasje o tem, kaj je potrebno storiti za dostojno preživetje in dobro prihodnost Slovenije!
Torej vam predlagam, da na predsedniški ravni sprožite pogovor o metodah izbiranja najboljših (ne nujno politično privrženih) ljudi za pomembna mesta v državi; s sredstvi, ki jih boste sami izbrali, pa spodbudite razpravo in dogovor o sodelovanju glavnih političnih dejavnikov in oblikovanje takšnega političnega zastopstva, ki bo predstavljalo pretežno večino – vsaj dve tretjini – slovenskih državljanov in strank. (Predlog št. 5)
V pričakovanju odgovora vas lepo pozdravljam!
/Dimitrij Rupel/
Bruseljska navodila 29. maja
Ugotovimo najprej kdo je to Bruselj? Ali je to Evropska komisija, Barroso, Rehn in drugi komisarji? Ali je to Evropski parlament? Ali je to Evropski svet, svet vlad sedemdvajseterice? Seveda slednji odločajo in komisija izvršuje. Parlemant je nekak figov list za vse skupaj. Vendar komisija ni izvršna oblast, kot so to običajno vlade. Njene pristojnosti so dejasko skoraj izključno izvrševanje tistega kar odloči svet. Če se ne motim, so pooblastila za samostojno delovanje komisije minimalna. Tako so navodila, ki smo jih dobili 29. kupaj z nekaterimi ostalimi državami posledica odločitev Evropskega sveta o šestorčku in dvojčku. Barroso in Rehn sta zgolj navidezna krivca. Šestorček in dvojček sta menda namenjena temu, da se jim ne bi več zgodila Grčija. Da instrumenta res služita tem namenu vsaj jaz dvomim.
Kakorkoli, omenjena navodila pomenijo postopno opuščanje zloglasne varčevalne politike, ki povzroča natanko tisto, kar so redki kompetentni ekonomisti predvideli: recesijo. Pri tem v Bruslju zmote še nihče ni priznal in razglasil, ker to ni njihov slog komuniciranja in delovanja. Za razliko od IMFa. Komunicirajo bolj tako kot je nekoč to počenjala Sovjetska zveza: vse je vedno pozitivno, tudi krize in težave so zavite v evfemistične meglice. V resnici gre za lomljenje rok močnejših šibkejšim. Kjer stroka ne odloča ampak prevladujejo interesi. Največ škode sta naredila Merklova in Sarkozy, saj sta (na Borutovem francosko-nemškem vlaku, delovala družno in zakoličila pogubno varčevalno politiko. O spremembi kurza mimogrede namigujejo, v navodilu Sloveniji s stavkom: “Prav tako bi bilo mogoče storiti več, da bi za podjetja vzpostavili pogoje za naložbe in ustvarjanje delovnih mest, med drugim tudi z izboljšanjem konkurenčnosti njihovih proizvodov in storitev ter s spodbujanjem naložb v raziskave, inovacije in učinkovito rabo virov. Poleg tega bi bilo treba nadaljevati fiskalno konsolidacijo, četudi v drugačnem ritmu, in odpraviti preostale šibkosti bančnega sektorja.”
“četudi v drugačnem ritmu” je signalček, ki poučenim namigne, da gre za začetek spremembe varčevalne politike.
In kaj Sloveniji priporočajo? Nadaljevati z varčevanjem, vendar zdaj s podaljšanim rokom 2015. Kar pomeni klestenje javnega sektorja, šolstva, raziskovanja, plač pokojnin, socialnih transferjev idr. Kar zagotovo pomeni še več recesije. Nikjer ni bilo še ničesar, kar bi dalo upati, da se recesija zaustavila. Hkrati pa priporočajo, da se loti nezaposlenosti mladih, za kar zaskrbljneo ugotavljajo, da je hud problem. Priporočajo tudi dvig konkurenčnosti z strukturnimi reformami, (kar pomeni razprodajo delovne sile) in začuda z dvigom inovativnosti s šolskimi reformami. Vse je skregano z zdravo pametjo, saj varčevalna politika povečuje nezaposlenost mladih, zmanjšuje inovativnost in onemogoča šolske reforme. Razen če s šolskimi reformami nimajo v mislih privatizacije in ukinjanje visokega šolstva in zmanjševanje standardov ostalem šolstvu, kar bi se lepo skladalo s protrebami po strukturnih reformah, to je zniževanju stroška dela, ki ga lahko dosežemo, če odvečne delavce pošljemo v Nemčijo, ki se od te politike krepi, ostalim pa zmanjšamo izobrazbeno raven na minimalno: računanje, pisanje in osnovno znanje nemščine. Prekerna delovna sila v bazenu rezervne delovne sile za osrednjo EU ne potrebuje odvečnih znanj. Še škodijo lahko, ker lahko zapeljejo delavce k neubogljivosti in uporom. Nevedni so gotovo bolj ubogljivi.
Poleg nezaslišane korupcije doma, ki je skupaj z bruseljsko politiko povzročila globoko recesijo zaradi tega istega Bruslja nimamo niti teoretične možnosti, da bi se iz recesije izvili. Lahko se samo uklonimo, demontiramo kot suverena država z lastnimi razvojnimi cilji in se spremenimo v bazen rezervne delovne sile.
Dejstvo je tudi, da je se s vstopom v EU pri nas korupcija dodatno razbohotila. Težko je reči, če tu obstaja vzročna poveza. Dejstvo pa je, da iz Bruslja v vseh teh letih nismo slišali še tako prizanesljive kritike janševističnega populizma. Na drugi strani izražajo zadovoljstvo nad ustavnimi spremembami referendumske ureditve in fiskalnega pravila. Morda Bruselj res ne grozi s trojkami, ki menda tokrat sploh niso bile na tapeti. Navodila in korekcije, ki izhajajo iz “šesterčka” so nekaj drugega: Vendar iz Bruslja ni slišati nobenih demantijev naših medijev in politikov ko strašijo s trojko in drugimi kastrofami, če se ne bomo ukolinili domnevnim ultimatom.
Trenutno stanje Slovenije je mnogo hujše kot ob koncu Jugsolavije. Hujše je predvsem zaradi tega, ker se naša mega kriza poglablja že četrto leto od katere smo med najbolj prizadetimi. Unija vodi zgrešeno politiko, katere nemočni talci smo. Poglabljanje recesije in delitev v Evropi lahko zelo hitro privede do procesa razpadanja evrocone in unije. Slovenija bi morala že zdavnaj imeti pripravljene izhodne scenarije.
Igor Koršič
Jurij Dobrila: Primer razkroja naše kulture – razpis CD
Likovna podoba JAZZ festivala je pred desetletji prestavljala vizulani presežek, ki je uspešno dopolnjeval virtuozne nastope glasbenikov iz vsega sveta. Slovenija je s to in se nekaj drugimi prireditvami postala središče sveta in dosegala pozornost, spoštovanje, prepoznavnost in obiske z vseh koncev. Seveda je s tem tudi precej zaslužila.
Pred kratkim pa je Cankarjev dom razpisal natečaj za podobo festivala prihodnje leto in zmagovalcu natečaja obljubil komplet vstopnic za te prireditve. Ja, saj, lahko, saj verjetno bodo tako ali tako dvorane prazne. Adijo pamet, še butalska je zapustila tole reč tukaj. Nekateri sicer govorijo o begu možganov a očitno je precej huje kot si mislimo. Naloga, ki lahko terja nekaj mesecev dela za talentiranega avtoja s strokovnim znanjem in prakso, ki naj bi nas predstavljala kar lepemu delu sveta je vredna sedež na prireditvi.
Tako je ocenil Cankarjev dom, kot največja, osrednja, in edina multudisciplinarna nacionalna kulturna instutucija. Torej kulturni VRH. To je torej državno priznana VREDNOST KULTURE DANES, TUKAJ. Pač, če si plevel lasti pravico, da vrednoti dobro žito je temu lahko res tako. Zato gre pač vse nekam v ……
Potem se je nekaj odgovornih strokovnjakov od zunaj zganilo, napisalo par besed in zbudil se je kulturni hram Cankarjev dom. Po tehtnem premisleku so ugotovili, da moda res ni vse najbolj prav in natečaj umaknili. Ker stvar ni ušla medijem so seveda razmišljali o svojem dobrem imenu in poiskali opravičila, kot pač najbolje znajo. Tako so zadevi le še dodali pravi značaj in dokončni pečat stanju kulture pri nas.
Direktor Cankarjevega doma je za časopis DELO 17. maja izjavil: »pravega pravcatega natečaja«,
ki bi bil v skladu z normativi Društva oblikovalcev Slovenije, sam ne bi dovolil, ker v finančnem
načrtu festivala ni denarja za tako »razkošje«.
Kar pomeni, da je direktor Cankarjevega doma – osrednje slovenske kulturne institucije javno objavil, da imajo prireditve, ki jih Cankarjev dom izvaja, neustrezne ali nepopolne finančne načrte. Hkrati je tudi navedel, da po njegovi oceni ali oceni osebja njegove hiše, velja korekten in strokovno izveden postopek velja za “razkosje”.
Morda celo res, a verjetno so precej večje razkošje prazni sedeži prireditev, ki jih večinoma polnoštevilno premierno obiskuje po zastojnkarski liniji le lubljanski etablišment. Še več razkošja seveda predstavlja dejstvo, da to našo dolino obiskuje vedno več ljudi, ki bi radi poceni pivo, ne pa civizacijska doživetja višje ravni, ki bi jim ostala v spominu in bi jih pripovedovali vsem, ki jih poznajo.
Direktorja Cankarjevega doma, njegove ljudi, ljudi na Ministrstvu za kulturo in različnih državnih in občinskih organih v Sloveniji lahko le vprašamo o NJIHOVI kulturi in seveda tudi o zdravi kmečki pameti.
Ali je korekten postopek in postemo vrednotenje dela v tej dolini res lahko “razkošje” ?
Ali naj bi bila torej razkošje tudi izjemno draga preiskava, ki bi jo taistemu direktorju opravili v UKC pred opreacijo. Verjetno da. Saj bi bilo za davkoplačevalce precej ceneje, ce bi kirurg njegov organizem kar razrezal in zaneslivo bi pri tem v njem najceneje in najenostavneje našel tudi njegove ključne pomanjkljivosti.
Zal je Rotovnjaštvo diagnoza, ki je ni mogoče na hitro in z enostavnimi operativnimi postopki odpraviti. Je takorekoc značilna za ogromno množico, ki se že desetletja uspešno razvija v tej dolini. Ključno zanjo je, da je sposobna rasti, prerasti in preživeti vse rodovitne kulture in politike, živeti na račun davkoplačevalcev in tudi na račun ustvarjalcev, ki jim ze dolgo zmanjkuje moči, volje in zaupanja v tole …..
Zaradi večkratno profilirane podobe, ki naj venomer znova ustreza onim in onim, si izdal si svoj ceh, svoje kolege, svoj narod, celo sebe samega – to je korupcija najnizkotnejše vrste.
Jurij Dobrila: Stanje stvari
Razmere v Sloveniji se še kar naprej poslabšujejo. To lahko opazijo skoraj vsi državljani – morda le tisti ne, ki se se vedno preživljajo na račun davkoplačevalskega denarja. Seveda, ravno ti običajno ne pogledajo vase, ampak s prstom pokazejo na posameznika, kulturnika, stroko, ki je seveda,
kakopak v takšnih razmerah nekako prepoznaven krivec, stošek, ….. Kako to ?
To, da je kultura lahko dober posel so ugotovili že Grki, ki so svoje umetniške izdelke izvažali
po vsem Sredozemlju. Ugotovili so to potem cesarji in papeži, ki so se obdali s kulturniki in
njihovimi izdelki, da bi s tem pridobili na lastni veljavi in postavili svoj del zgodovine na vrh
civilizacijske piramide.
Marsikomu je uspelo in ponekod stoletja in tisočletja prebivalci žanjejo iz te dobro posejane
njive.
Pri nas smo imeli kulturo, kulturnike in celo vrsto dogodkov, ki so v naši okolici nekaj pomenili
Prinašali so uspehe, obiskovalce, prepoznavnost, konkretne in zelo dobre finančne rezultate.
Potem se je naenkrat vse obrnilo na glavo: strošek je navzven postal pomembnejši od njegovega
cilja pa naj je šlo za politiko ali zasebno gospodarstvo. Ne, mi ne bomo plačali toliko, ker mi smo
pametni gospodarji in MI znamo stroške znizati, …… tudi, ne glede na to, če nam nas osel crkne.
S tem motivom smo preplavili našo dolino in le malo ljudi je še ohranilo zdrav razum in vstrajalo
pri tem, da najboljše seme tudi najbolje rodi, kot so verjeli naši predniki. Seveda je potrebno tudi
odstraniti plevel, saj drugače nobena kulturna rastlina ne bo uspešno rastla. To so ljudje tukaj
vedeli.
Potem je prišlo obdobje, ko je bilo potrebno po liberalni pameti pustiti naravi, da opravi s slabimi,
šibkimi rastlinami in seveda, zmagovalec je bil plevel – vsepovsod. Plevel je začel preraščati njive,
premagovati kulturne rastline in seveda tudi celotno kulturo. Prišel je tudi v samo ministrstvo, rastel
in rastel, rastel do te mere, da kulture v njem sploh ni bilo več videti. Seveda so v taki naravi lahko
uspelvali le se močnejsi pleveli in tako so se razbohotili uradniki in ministri, ki s kulturo nimajo in
niso imeli prav nobene zveze. Plevel je postal celo tako močan, da je kulturna ministrica 7.julija
2004 sprejela sklep o ukinitvi vrednotenja naše kulture nasploh.
Potem pa se nam zgodi kriza in v njej razprave ali je mogoče kako se kaj rešiti ali niso ustvarjalci tisti, ki naj bi ustvarjali “dodano vrednost” ali ni nujno zagnati kreativne industrije, ki v razvitem svetu prestavljajo svetinjo narodnega bogastva. Potem se nekako po zakonitostih narave vklopi še živec spomin te njive, na njene rodovitne čase, ko plevel se ni prerastel vsega užitnega in ze začel siliti k sosedom.
Kangler, model slovenskega politika
Kar nekaj eminentne slovenske kulture je baje pomagalo vladavini župana.
“Franc Kangler je zelo povprečen lik, neotesani zakotnež, ki pa mu je po čudnem spletu okoliščin iz policista in dupleškega občinskega tajnika uspel vzpon na položaje – poslanec v državnem zboru, deset let član komisije za nadzor tajnih služb, deset let član slovenske delegacije v Natu, dva mandata županovanja in po odstavitvi, kot smetana na torti, svetnik v državnem svetu – za katere ni imel prav nobenih drugih kvalifikacij kot voljo do moči; to lastnost pa v dolini šentflorjanski na prvo mesto postavljajo tako stranke kot precejšen del volilcev. Sadovi te brutalne volje so seveda na dlani že nekaj časa: popolna razgradnja demokratičnega odločanja v občini, samovoljno nastavljanje kadrov v mestnih službah, privatizacija javnih zavodov s pomočjo prijateljskih navez (in posledično dvig cen mestnih storitev), blodnjavo megalomanstvo projektov, kot so propadla Univerzijada in MAKS, razmajana EPK in usahla prestolnica mladih. Ob tem pa – grozljiva luknja v občinskem proračunu, odvzem plagiatorske diplome…”
Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 28. maja 2013