Kar nekaj eminentne slovenske kulture je baje pomagalo vladavini župana. 

“Franc Kangler je zelo povprečen lik, neotesani zakotnež, ki pa mu je po čudnem spletu okoliščin iz policista in dupleškega občinskega tajnika uspel vzpon na položaje – poslanec v državnem zboru, deset let član komisije za nadzor tajnih služb, deset let član slovenske delegacije v Natu, dva mandata županovanja in po odstavitvi, kot smetana na torti, svetnik v državnem svetu – za katere ni imel prav nobenih drugih kvalifikacij kot voljo do moči; to lastnost pa v dolini šentflorjanski na prvo mesto postavljajo tako stranke kot precejšen del volilcev. Sadovi te brutalne volje so seveda na dlani že nekaj časa: popolna razgradnja demokratičnega odločanja v občini, samovoljno nastavljanje kadrov v mestnih službah, privatizacija javnih zavodov s pomočjo prijateljskih navez (in posledično dvig cen mestnih storitev), blodnjavo megalomanstvo projektov, kot so propadla Univerzijada in MAKS, razmajana EPK in usahla prestolnica mladih. Ob tem pa – grozljiva luknja v občinskem proračunu, odvzem plagiatorske diplome…”

Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 28. maja 2013