Vsi poznamo čudne metode, ki jih uporabljajo v našem času za razvijanje znanosti; vsi jih poznamo, ker so del naših življenj. In, prav zato se skoraj nihče ne vpraša, kaj bo rezultat takšnega razvijanja znanosti pomenil za kulturo na splošno, tudi če predpostavimo, da bodo vsepovsod za promocijo kulture in umetnosti na razpolago najbolj resne moči  . V srcu vsakega povprečnega znanstvenega tipa, (popolnoma neodvisno od primerkov, ki ji srečujemo dandanes), leži čisti paradoks: obnaša se kot najbolj primitiven, situiran brezdelnež, za katerega življenje ni strašna in resna zedeva, ampak soliden kos lastnine, ki mu je bila dodeljena za vso večnost; in zdi se mu opravičljivo preživeti vse življenje v odgovarjanju na vprašanja, ki so, potem ko je vse povedano in opravljeno, lahko zanimiva samo za takega človeka,  ki verjame v večno življenje kot v absolutno gotovost. Dedič zgolj nekaj uric, se vidi obkrožen s strašnimi, na videz groznimi  prepadi; in vsak korak, ki ga stori naj bi v njegovi glavi obujal vprašanja: Zakaj? Kam? in Kdaj?  Precejvroče je predan delu, in, pa naj gre za štetje cvetličnih pestičev ali lomljenje skal ob cesti,  vso svojo zalogo zanimanja, uživanja, moči in pričakovanj uporablja v ta namen. Ta paradoks – ta mož znanosti – se je v v Nemčiji  v zanjem času pognal naprej s tako hitrostjo, da bi skoraj pomislili, da je svet znanosti tovarna, v kateri  vsaka zapravljena minuta pomeni globo. Dandanšnji možje znanosti garajo tako trdo kot četrta ali suženjska kasta; njegovo raziskovanje je prnehalo biti poklic, postalo je nujnost;  ne gleda ne levo, ne desno ampak hiti kar skozi vse stvari – tudi skozi resne zadeve, ki ji življenje prinaša na njegov pot – s tisto napol -ravnodušno in odbijajočo potrebo po počitku, ki je  tako značilna za izčrpanega delavca.  Tako je tudi njegovo stališče do kulture. Vede se, kat bi  življenje bilo zanj ne samo otium ampak sine dignitate: celo v  spancu ne odvrže svojega bremena, ampak kot emancipiran suženj še vedno sanja o svoji mizeriji, svojem prisilnem hitenju in bičanju. Naši učenjaki so komaj lahko bolj zaslužni – in, celo takrat, ne v svojo korist – od poljskih delavcev, ki se zato, da bi povečali svojo majhno dediščino, vztrajno, noč in dan trudijo obdelovati svoje njive, hodijo za svojimi plugi, in priganjajao svoje vole.  Pascal namiguje, da se ljudje lotijo trdega dela v svojem poslu in v znanosti samo zato, da bi ubežali vprašanjem najvišjega pomena, ki se jim vsiljujejo v vsakem trenutku samote in prostega časa – vprašanja, ki se nanašajo na zakaj, kdaj in kam v življenju. Začuda  naši znanstveniki nikoli ne razmišljajo o od vseh najbolj vitalnih vprašanjih – o tem, čemu njihovo delo, njihova naglica in njihova boleča ekstaza. Njihov cilj zagotovo ni služenje kruha ali pridobivanje častnih položajev? Ne, zagotovo ne.  Ampak kljub temu podležejo prav toliko bolečinam kot oni, ki so lačni in brez kruha; in z zagnanostjo in brez izbirčnosti, ki je značilna za lačne, celo kradejo obroke s servirne mizice znanosti. In če bodo možje znanosti nadaljevali z znanostjo kot to počenjajo delavci z zahtevami, ki jim jih nalaga življenje, kaj se bo potem zgodilo s kulturo, ki mora čakati na uro svojega rojstva in svojega odrešenja v samem središču tega vzburjenega in vzhičenega tekanja sem in tja, – te brbotajoče znanstvenosti?