Vsi poznamo čudne metode, ki jih uporabljajo v našem času za razvijanje znanosti; vsi jih poznamo, ker so del naših življenj. In, prav zato se skoraj nihče ne vpraša kaj bo rezultat takšnega razvinaja znanosti pomenil za kulturo na splošno, tudi če predpostavimo, da bodo vsepovsod najboljše moči in najbolj resne na razpolago za promocijo kulture. V srcu vsakega povprečnega znastvenega tipa (popolnoma neodvisno od primerkov, ki ji srečujemo dandanes) leži čisti paradoks: obnaša se kot najbolj primitiven situiran brezdelnež, za katerega življnje ni grozna in resna zedeva, ampak soliden kos lastnine, ki mu je bila dodeljena za vso večnost; in zdi se mu opravičljivo preživeti vse življenje odgovarjati na vprašanja, ki so, ko je vse povedano in opravljeno, lahko zanimiva samo za takega človeka,  ki verjame v večno življenje kot v absolutno gotovost. Dedič samo nekaj uric se vidi obkrožen z strašnimi prepadi, groznimi za gledati; in vsak korak, ki ga stori naj bi obujal vprašanja: Zakaj? Kam? in Kdaj? v njegovi glavi. Precej toplo je predan delu, in, pa naj gre za štetje cvetličnih pestičev ali lomljenje skal ob cesti, uporablja vso svojo zalogo zanimanja, uživanja, moči in pričakovanj v ta namen. Ta paradoks – ta mož znanosti – se je v zanjem času pognal naprej s tako hitrostjo v Nemčiji, da bi skoraj pomislili, da je svet znanosti tovarna, v kateri  vsaka zapravljena minuta pomeni globo. Dandanšnji možje znanosti garajo tako trdo kot četrta ali sužensjak kasta; njegovo raziskovanje je prnehalo biti poklic, postalo je nujnost;  ne gleda ni levo, niti levo ampak hiti kar skozi vse stvari – tudi skozi resne zadeve, ki ji življenje prinaša na svoji poti – s tisto semiravnodušno in odbijajočo potrebo po počitku, tako značilno za izčrpanega delavca.  To je tudi njegovo stališče do kulture. Vede se, kat bi bilo življenje zanj ne samo otium ampak sine dignitate: celo v njegovem spancu ne odvrže svojega bremena, ampka kot emancipiran suženj še vedno sanja o svoji mizeriji, njegovo prisilno hitenje in njegovo bičanje. Naši učenjaki so komaj lahko zaslužni – in, celo takrat, ne v njihovo korist-v primeri s polskimi delavci, ki zat, da bi povečali majhno dediščino, se vztrajno trudijo, noč in dan, obdelovati svoje njive, hodijo za svojimi plugi, in priganjajao svoje vole. Zdaj, Pascal namigujeda se ljudje lotijo trdega dela v svojem poslu in v znaosti, da bi pobegnili vprašanjem največjega pomena ki se jim vsisljujejo v vsakem trenutku samote in prostega časa – vprašanja, ki se nanašajo, zakaj, kdaj in kam v življenju. Začuda se naši znanstvenikinikoli ne mislijo o najbolj vitalnih vprašanjih od vseh – zakaj njihovo delo, nihova naglica, in njhova boleča ekstaza. Zagotovo ni njihov cilj služenje kruha ali pridobivanje častnih položajev? Ne, zagotovo ne.  Ampak kljub temu se provržejo tolikim bolečinam kot oni lačni in brez kruha; in z hotenjem in brez izbirčnosti ki je značilna za lačne, celo kradejo obroke s servirne mizice znanosti. In če bodo možje ananosti nadaljevali z znanostjo kot to poečenjajo delavci z zahtevami, ki jim jih nalaga življenje, kaj se bo zgodilo s kulturo ki mora čakati na uro svojega rojstva in svojega odrešenja v samem središču tega vzburjenega in vzhičenega takanje tja in nazaj, – te brbotajoče znanstvenosti?

Vsepovsod okoli sebe vidi samo potrebe in poglede, ki so podobni njegovim lastnim; kamorkoli se odpravi se znajde v objemu kroga neizrečenih konvencij glede skoraj vseh zadev, predvsem  takih, ki se tičejo vere in umetnosti. Ta impozantna istost, to tutti unisimo, ki odbija, ki se  ne odziva na noben ukaz, in ki je klub temu pripravljena skočiti na plano, ga uspava v veri, da je tukaj nastala kultura in da cveti. Vendar filistrstvo, kjub svoji sistematični organizaciji in moči, ne ustvari niti neke manjvredne kulture, ampak neizogibno nekaj nasprotega – čvrsto ukoreninjeno barbarstvo.  Kljub uniformiranosti značaja, ki je značilen za neštete današnje učenjake, je zgolj rezultat zavestne in nezavedne negacije vseh umetniško učinkovitih oblik in zahtev po izvirnem slogu. Pamet kulturnega filistra je postala žalostno omejena: kajti prav tisto kar kultura zavrača on smatra za pravo kulturo. Inzato ker nadaljujej s to logiko, uspe ustvariti povezano skupino zavrnitev – sistem ne-kulture, h kateremu bi lahko dodali določeno “enotnost sloga”,  seveda če ne bil nesmiselno  pripisovati slog barbarstvu. Če mora izbirati med dejanjem v slogu  in njegovim nasprotjem, bo neizogibno izbral slednjega, in ker to pravilo velja na splošno, bodo vsa njegova dejanja nosila negativni pečat. Prav s tem pečatom je sposoben identificirati karakter “nemške kulture”, kar je njegov lastni patent; in vse stvari, ki niso opremljene s tem pečatom,  tvori mnoštvo sovražnikov in preprek, ki so postavljene proti njemu. Ob prisotnosti teh sil kulturni filister ne naredi nič več od tega, da prestreže udarce, ali pa zanika, drži jezik za zobmi in se noče soočiti z dejstvi . Je negativni stvor, tudi ko gre za njegovo sovraštvo nasprotovanje. To nikogar tako ne mara, kot tsitega , ki ga ima za filistra in mu pove kaj je – namreč prepeka na poti močnih ljudi in ustvarjalcev, labirint za ljudi, ki svomijo in skrenejo s poti, močvirje za vse šibke in utrujene, okovi za tiste ki bitekli k velikim ciljem, strupena megla za vznikajoče upe, vroči pesek vse nemške mislece, ki iščejo in upajo na novo življenje. Nemška pamet namreč išče in sovraži jo zato ker išče in ker noče sprejeti njegove trditve, da je on našel tisto kar išče. Kako je bilo mogoče, da se je tak tak   kulturnega filisterstva razvil? In glede na to da se je razvil, kako je bilo mogoče, da se povzpel na tako močan položaj, da je postal razsodnik vseh največjih vprašanj nemške kulture? (…) Na dolgo  razklada o racionalizmu vse resničnosti in se tako prilizuje s kulturnim filistrstvom, ki tudi ljubi lepe obrate in okraske in ki, nad vsem, smatra samega sebe za resničnega, in smatra svojo resničnost za standard razumnosti  sveta. O tu dalje dovoli vseakomur, tudi samemu sebi, razmišljati, proučevati, estetizirati, in še posebej,  ustvarjati poezijo – da ne omenjamo sistemske filozofije; pod pogojem seveda, da se vse to dela po starem vzorcu in da se ne izvaja nobenega napada na “razumnost” in “resničnost” sveta – to je na filistra. Slednji nima nič proti, če se od časa do časa preda, čudovitim in drznim transgresijam umetnosti ali skeptičnim zgodovinskim študijam in ne podcenjuje očarljivosti takih rekreacij in razvedril; vendar striktno ločuje “resnosti življenja” (pod čimer razume svoj poklic, svoj posel in svojo ženo in otroke) od takih trivialnosti in med slednje šteje vse trivialnosti, ki sodijo h kulturi. Zato gorje umetnosti, ki se jemlje resno, ki se zaveda, kaj hoče doseči, in ki si drzne ogroziti njegove prihodke, njegov posel in njegove navade! Taki umetnosti obrne hrbet, kot da bi šlo za nekaj nevrednega; in v vlogi  varuha nemomadeževanosti, opozori vsako nezavarovano odliko, naj v nobene primeru ne gleda.

Nietzschejev odziv na trditev, da je z zmago v nemško – pruski vojni 1871, namška kultura premagala francosko.

Za začetek, kultura ima zadovoljstvo zapisano v vsakem svojem vidiku in ne bo dovolila uvedbe  nikakršnih pomembnih sprememb v današnje stanje nemškega izobraževanja. Nadvse je prepričana v izvirnost nemških izobraževalnih ustanov, še posebej javnih šol in univerz. Ne preneha jih priporočati tujcem in nikoli ne podvomi, da če so Nemci postali najbolj kultivirani in izbirčni ljudje na zemlji, je to tako, zahvaljujoč takim ustanovam.  Kulturno filistrstvo verjame vase, posledično verjame tudi v  metode in sredstva s katerimi razpolaga.  Najvišje sodbe glede vseh vprašanj okusa in kulture prepušča učenjaku  in  gleda nase kot nenehno rastoči kompendij učenjaških mnenj o umetnosti, literaturi in filozofiji. Njena prva skrb je pregovarjati učenjaka, da  svoja mnenja izrazi; potem jim premeša, razredči in sistematizira in potem jih predpiše nemškemu ljudstvu v obliki stekleničk z zdravili. Kar se nanaša na življenje zunaj tega kroga ali ni slišano ali sploh ni upoštevano, če pa je slišano, je to napol, dokler se končno ne sliši  glas (ni pomembno čigav, le da je tipičen za učenjaško pleme), ki izhaja iz templja  za  katerega velja, da v njem  prebiva tardicionalna nezmotljivost okusa; in od tega trenutka dalje in javno mnenje še eno prepričanje več, ki ga odmeva in ponovno odmeva sto in stokrat. Toda dejansko estetska nezmotljivost katere koli izjave, ki prihaja iz templja v katerem počiva tradidicionalna nezmostljivost je toliko bolj dvomljiva, ko vidi, da je pomanjkanje okusa , misli in umetniškega občutka samoumeven v kateremkoli učenjaku, če ni bilo prej dokazanao, da je v tem konkretnem primeru obratno.

Nietzschejev odziv na trditev, da je  z zmago v nemško – pruski vojni 1871, namška kultura premagala francosko.Friderich Nietzsche: David Strauss, spovednik in pisatelj, 1872