“Naslednji dan je dvor zbežal, (kot predvideno), v moravsko mesto Olomuc in nemočna vlada mu je kmalu sledila. Windishgraetz kot imperialni generalissmo in Jelačić kot najbližji poveljnik na bojnem polju, sta se začela premikati proti Dunaju. Dunajski revolucionarji, kakršni so pač bili, so pripravili obrambo. Ta čas so vse, razen najbolj odločnih skupin – še vedno znaten del študentov in delavcev organiziralnih po francoskem vzoru v Mobilno gardo – zapustili stvar,  ki so jo zasenčili notranji boji, neozdravljiva anarhična zmeda in nejasni cilji.”

Ilsa Barea: Vienna, Legend and reality