Vsi poznamo čudne metode, ki jih uporabljajo v našem času za razvijanje znanosti; vsi jih poznamo, ker so del naših življenj. In, prav zato se skoraj nihče ne vpraša kaj bo rezultat takšnega razvinaja znanosti pomenil za kulturo na splošno, tudi če predpostavimo, da bodo vsepovsod najboljše moči in najbolj resne na razpolago za promocijo kulture. V srcu vsakega povprečnega znastvenega tipa (popolnoma neodvisno od primerkov, ki ji srečujemo dandanes) leži čisti paradoks: obnaša se kot najbolj primitiven situiran brezdelnež, za katerega življnje ni grozna in resna zedeva, ampak soliden kos lastnine, ki mu je bila dodeljena za vso večnost; in zdi se mu opravičljivo preživeti vse življenje odgovarjati na vprašanja, ki so, ko je vse povedano in opravljeno, lahko zanimiva samo za takega človeka,  ki verjame v večno življenje kot v absolutno gotovost. Dedič samo nekaj uric se vidi obkrožen z strašnimi prepadi, groznimi za gledati; in vsak korak, ki ga stori naj bi obujal vprašanja: Zakaj? Kam? in Kdaj? v njegovi glavi. Precej toplo je predan delu, in, pa naj gre za štetje cvetličnih pestičev ali lomljenje skal ob cesti, uporablja vso svojo zalogo zanimanja, uživanja, moči in pričakovanj v ta namen. Ta paradoks – ta mož znanosti – se je v zanjem času pognal naprej s tako hitrostjo v Nemčiji, da bi skoraj pomislili, da je svet znanosti tovarna, v kateri  vsaka zapravljena minuta pomeni globo. Dandanšnji možje znanosti garajo tako trdo kot četrta ali sužensjak kasta; njegovo raziskovanje je prnehalo biti poklic, postalo je nujnost;  ne gleda ni levo, niti levo ampak hiti kar skozi vse stvari – tudi skozi resne zadeve, ki ji življenje prinaša na svoji poti – s tisto semiravnodušno in odbijajočo potrebo po počitku, tako značilno za izčrpanega delavca.  To je tudi njegovo stališče do kulture. Vede se, kat bi bilo življenje zanj ne samo otium ampak sine dignitate: celo v njegovem spancu ne odvrže svojega bremena, ampka kot emancipiran suženj še vedno sanja o svoji mizeriji, njegovo prisilno hitenje in njegovo bičanje. Naši učenjaki so komaj lahko zaslužni – in, celo takrat, ne v njihovo korist-v primeri s polskimi delavci, ki zat, da bi povečali majhno dediščino, se vztrajno trudijo, noč in dan, obdelovati svoje njive, hodijo za svojimi plugi, in priganjajao svoje vole. Zdaj, Pascal namigujeda se ljudje lotijo trdega dela v svojem poslu in v znaosti, da bi pobegnili vprašanjem največjega pomena ki se jim vsisljujejo v vsakem trenutku samote in prostega časa – vprašanja, ki se nanašajo, zakaj, kdaj in kam v življenju. Začuda se naši znanstvenikinikoli ne mislijo o najbolj vitalnih vprašanjih od vseh – zakaj njihovo delo, nihova naglica, in njhova boleča ekstaza. Zagotovo ni njihov cilj služenje kruha ali pridobivanje častnih položajev? Ne, zagotovo ne.  Ampak kljub temu se provržejo tolikim bolečinam kot oni lačni in brez kruha; in z hotenjem in brez izbirčnosti ki je značilna za lačne, celo kradejo obroke s servirne mizice znanosti. In če bodo možje ananosti nadaljevali z znanostjo kot to poečenjajo delavci z zahtevami, ki jim jih nalaga življenje, kaj se bo zgodilo s kulturo ki mora čakati na uro svojega rojstva in svojega odrešenja v samem središču tega vzburjenega in vzhičenega takanje tja in nazaj, – te brbotajoče znanstvenosti?