Združeni v Koordinacijskem odboru kulture Slovenije (KOKS) smo prisiljeni prevzeti zgodovinsko odgovornost ter stopiti na okope neodvisne, kritične in samostojne, torej svobode kulture. To je osnovno sporočilo plenuma, ki ga je KOKS organiziral na svetovni dan poezije, 21. marca 2012. Na tem plenumu je bila sprejeta tudi naslednja

JAVNA KOKSOVA IZJAVA št. 3

Vladajoča politika dosledno zavrača naš poziv k dialogu o situaciji, ki se je začela z ukinitvijo samostojnega ministrstvaza kulturo. Negativne posledicetega dejanja sosedaj že očitne. Naše začudenje in ogorčenje pa je seveda še večje ob napovedih ukinjanj in rezov v kulturi. Prepričani smo namreč, da to kaže na grozeče pomanjkanje strategije in razumevanja nujnih prioritet in priča o škodljivem pomanjkanju sleherne vizije, kar onemogoča politično neodvisno in svobodno slovensko kulturo in umetniško ustvarjalnost.

Vse te poteze so tudi v nedopustnem nasprotju z usmeritvijo kulturnih politik članic Evropske unije – in v nasprotju z izjavo za kulturo pristojnih evropskih ministrov, ki se v skupno podpisani izjavi Dekalog za kulturno Evropo (New York Times, 9. februar, 2012) odločno zavzemajo za poudarjeno vlogo nacionalnih kultur in s tem tudi skupne evropske kulture. V 10. točki tega Dekaloga so na primer zapisali: »Z nenehnim poudarjanjem, da so ustvarjalnost, umetnost in lepota temeljna investicijav našo prihodnost, ki ne omogoča le individualne, temveč tudi družbeno blaginjov obliki zaposlitve, Kulturna Evropa predlaga Evropski uniji, da dvigne proračunska sredstva za kulturne in medijske programe in s tem izpolni pričakovanja Evropejcev«.

Naša zahteva po dialogu, v katerem bi lahko poiskali rešitve z vlado – ki jih sama očitno ne pozna, o čemer pričajo obupni poskusi rešiti državo, katere se je polastila politika sama in jo storila za svoj fevd, nas pa za talce – izvira iz neomajnega prepričanja in dejstva, da le kultura in umetnost lahko zagotovita resnično svobodo: tako duhovno kot materialno. Kultura nikakor ni poraba, ampak ustvarja tudi izmerljive ekonomske učinke: tako na primer država z davki na knjigo pridobi tudi do dvakrat več sredstev, kot jih v obliki subvencij v to knjigo vloži.

Zaradi nastalih razmer zahtevamo:

1/ da se spremeni koalicijska pogodba in znova vzpostavi samostojno kulturno ministrstvo, saj je vsak dan bolj jasno, da kultura v združenem ministrstvu nima pravega reprezentanta in da se v imenu »varčevanja« dela nepopravljiva škoda. Koordinacijski odbor kulture Slovenije

2/ preklic sklepa 5. seje vlade z dne 8.3.2012 o prepovedi sklepanja avtorskih pogodb v javnih zavodih, saj gre za protiustaven sklep (74. člen Ustave), ki 2.500 samozaposlenim v kulturi jemlje pravico do dela in jih spreminja v brezpraven proletariat. Ta sklep je v nasprotju tudi s 4. odstavkom 31. člena veljavnega Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki se glasi »Javni zavod dobi javna sredstva v skupnem znesku, v okviru katerega v skladu z akti zavoda samostojno odloča«.

3/ ohranitev tako Centra sodobnih plesnih umetnosti kot tudi Društva za sodobni ples Slovenije, saj sodobna plesna umetnost govori univerzalni jezik, ki ukinja pregraje med posameznimi kulturami in izročili.

4/ predlagamo, da vlada nemudoma pripravi in pošlje v parlamentarni postopek zakon o samozaposlenih na področju kulture.

Z upoštevanjem teh zahtev bi vladajoča politika preprečila vdor ozkih strankarskih interesov in ekskluzivistične ideologije v kulturno politiko. Preprečila pa bi tudi spreminjanje kulture »v podčrtano, izbrano polje za oživljanje in nadaljevanje kulturno-ideološkega boja« (Rudi Šeligo). Vzpostavil bi se nepogrešljiv dialog z zainteresirano javnostjo, z njim pa tudi vsi pogoji za dogovor o smotrnem varčevanju in potrebni racionalizaciji na področju kulture.

Ker živimo v parlamentarni demokraciji, se z velikim začudenjem lahko sprašujemo, kje je opozicija. Zakaj se znotraj parlamentarnih mehanizmov opozicija ne postavi po robu demontaži institucionalnega temelja slovenske kulture. Ker nima dovolj glasov? Ne, nikakor ne! Ampak ker tudi ona ne pozna pomena kulture in zato za kulturo nima nikakršnega interesa. Ker je tudi njej enostavneje bivati v duhovno osiromašeni Sloveniji, saj ji tako ostaja (prazno) upanje, da se bo, ko in če znova pride na oblast, lahko razglasila za rešiteljico naroda in kulture.

Če vladna koalicija in opozicija ne bosta spremenili svojega odnosa do slovenske kulture, če se bosta še naprej izmikali dialogu in evropskim demokratičnim standardom, bomo prisiljeni s protestom nadaljevati, s svojimi zahtevami in argumenti pa seznaniti tudi Ustavno sodišče, saj smo prepričani, da gre za vrsto neustavnih potez vlade v imenu »varčevanja«.

In nenazadnje se bomo prisiljeni obrniti na evropske institucije,
ki so sedaj in v tem primeru tudi naše.

Ljubljana, 21. marca 2012, na svetovni dan poezije!